Tematski članek:

Veselje v hoji z Bogom

Profesorica Ruth Alas je prorektorica za znanstvene zadeve na Estonski poslovni šoli v Estoniji in je napisala 24 knjig o menedžmentu ter več kot 100 člankov. Je poročena in ima dve hčeri. Je članica luteranske cerkve.

Preden sem spoznala Boga, je bilo veselje v mojem življenju povezano s konkretnimi dosežki in kadar sem občutila veselje, sem vedela, da je to le začasno. Kadar je moje življenje dalj časa sorazmerno dobro potekalo (brez kakšnih večjih neprijetnosti ali nezgod), se je v meni pojavil strah, da bo kmalu nekaj šlo narobe. Pomembni izzivi v mojem osebnem življenju me niso krepili, temveč so me izčrpavali. Medtem ko so drugi občudovali mojo sposobnost obvladovanja težav, se je meni zdelo, da me bo naslednja večja težava ‘pokopala’. Bila sem izjemno uspešna, toda v minljivem veselju svojih dosežkov nisem imela nobene gotovosti. Zdelo se mi je, da je življenje pretežko živeti.

V tem času sem predala svoje življenje Bogu in mu dopustila, da je deloval v meni. Veselje je postalo moj stalni spremljevalec. Moje življenje je postalo varno. “Vse zmorem v njem, ki mi daje moč.” (Filipljanom 4,13); “Če je Bog za nas, kdo je zoper nas?” (Rimljanom 8,31b)

Sodelovanje z Bogom

Sodelovanje z Bogom, ne glede na to, kje, je čisto veselje. Svoje trenutno delovno mesto kot prorektorica za znanstvene zadeve na Estonski poslovni šoli (EBS – Estonian Business School) sem sprejela po Božjem navodilu. Molila sem, da bi bil On z mano na tem delovnem mestu. Kasneje, ko sem zrasla v veri, sem lahko molila drugače: “Bog, naj boš to Ti, ki deluješ skozi mene na tem delovnem mestu.” Tako se je pričelo čudovito Božje vodstvo!

Imela sem približno dve leti časa, da na miru opravljam svoje akademsko delo, in raziskovalne publikacije so se mi hitro nabirale. Potem je prišel čas za akreditacijo našega doktorskega programa. Zaradi sovražnega okolja so bile naše možnosti za uspeh zelo majhne. Država je imela do zasebnega izobraževanja na splošno odklonilen odnos in zamisel o doktorskem programu na zasebni univerzi je bila tako rekoč nemogoča. Predstavniki naših konkurentov – javnih univerz so poskrbeli za to, da bi se tako razmišljanje še naprej ohranilo. Naši doktorski kandidati so nam povedali, da je dekan ekonomske fakultete na eni od univerz javno izjavil, da EBS v nobenem primeru ne bo pridobila akreditacije za svoj doktorski program. Enemu od študentov EBS, ki je zaposlen v šolstvu, je neki višji uradnik povedal, da nima smisla, da zagovarja svojo disertacijo, ker akreditacija itak ne bo priznana. Neki kandidat za položaj predstojnika na drugi javni univerzi je celo predlagal, da EBS vzamejo dovoljenje, nuditi študij na magistrski ravni!

Medtem je bil sprejet nov zakon, po katerem šola brez doktorskega programa ni mogla veljati za univerzo. Druge zasebne univerze so bile neuspešne v prizadevanju za akreditacijo svojih doktorskih programov. Te šole so se morale umakniti iz izobraževalne pokrajine, in državne univerze so prevzele njihove programe. Zatorej je bila pridobitev akreditacije doktorskega programa za EBS stvar preživetja.

Pisanje ocene lastnega dela

Pisanje ocene lastnega dela je bila pot, polna ovir, kajti nihče ni želel biti udeležen. Vsi so to imeli za osebno odgovornost prorektorja in naloga naj ne bi zadevala nikogar drugega. Eden od profesorjev je to nekajkrat ponovil na raziskovalnem sestanku in tako poskušal odvrniti od dela tistih nekaj ljudi, ki so bili pripravljeni sodelovati. Vsakemu, s komer sem govorila, se je zdelo, da se to njega ne tiče. Eden od prorektorjev, na primer, je rekel, da namerava urediti dokumentacijo dodiplomskega in magistrskega programa, doktorskega programa pa ne. Tako stanje je trajalo šest mesecev.

Ko je bilo do končnega roka za oddajo poročila le še deset dni, je izbruhnila kriza – poročilo je bilo označeno kot neustrezno! “S takim poročilom bo akreditacija zagotovo neuspešna!” nam je v elektronskem sporočilu napisal predstavnik naše univerze pri Državni ocenjevalni komisiji za višje šolstvo. Zdaj se je začel krizni menedžment. Na srečo sem bila na tako situacijo vsaj teoretično dobro pripravljena. V začetku leta 2007 mi je bilo kot ekonomskemu strokovnjaku jasno, da se bliža gospodarska kriza. Prebrala sem precej literature o kriznem menedžmentu in izdelala model kriznega menedžmenta. S študenti smo zbrali podatke o kriznem menedžmentu v poslovanju in jih sestavili v knjigo o kriznem menedžmentu v teoriji in v praksi. Zdaj sem imela priložnost uporabiti to znanje v resničnem življenju. Obenem sem prosila svoje najbližje prijatelje, da molijo za to dogajanje in za pozitiven izid akreditacije.

Na tej točki je bil uradni rok za akreditacijo čez dva meseca. Še isti dan sem sklicala sestanek. Vsi ljudje so bili še vedno nepristopni, slabe volje in so prelagali vso odgovornost na osebo, ki jo je univerza določila za pisanje poročila. Vendar je ta človek potreboval pomoč nas vseh! Spoznala sem, da je moja vloga v dani situaciji, da ljudi pomirim in jih spravim med seboj. Več dni smo po ves dan skupaj delali in na pobudo pisca poročila razpravljali o konceptu doktorskega programa EBS. Na osnovi teh razgovorov smo modificirali kriterije za sprejem na našo šolo in poslanstvo raziskovanja EBS. Posledica tega je bila, da smo predelali vse opise predmetov in pripravili novo strategijo učenja. Kolega pravnik je ponudil, da pomaga sestaviti te dokumente. Nastala sta red in jasnost! Naš predlog, da bi spremenili poslanstvo EBS, je bil sicer odklonjen, vendar ta predlog kaže obseg dela, ki smo ga opravili.

Ves ta čas sem se počutila bolj kot posrednica kakor pa vodja. Dogodki so se zgodili in pustila sem, da se zgodijo. Sestanki so bili sklicani in našli so se ljudje, ki so opravili pisno delo. Bog je bil tisti, ki je vodil ta process, uporabil različne ljudi, da rešijo zastoje, in nas opremil z znanjem in ljudmi, ki so odpravljali naše pomanjkljivosti. “Dovolj ti je moja milost.” (Drugo pismo Korinčanom 12,9)

Skozi ta postopek smo postali dobro sodelujoča skupina. Ljudje, ki so bili prej priznani kot zvezde na svojem področju, so se naučili timskega dela. Pri Bogu je vse mogoče!

Obisk strokovne komisije

Dan, ko je EBS obiskala strokovna komisija, me je spomnil na neko preteklo izkušnjo: najčudovitejši in najbolj spomina vredni dnevi so tisti, ko čutiš, da je Bog s teboj. To sem izkusila šest mesecev prej, ko so mi operirali veko samo z lokalno anestezijo. Injekcije v veko, pekoč občutek in šivi niso najbolj prijetne stvari, ki jih moraš prenašati! Na poti v bolnišnico me je ujel dež in sem morala na operacijo čakati uro in pol v mokrih oblačilih. Medtem ko sem čakala, sem poklicala dve zaupni prijateljici in ju prosila, naj molita zame. Posledica tega je bila, da sem imela popoln mir med operacijo in po njej.

Podobno se je zgodilo, ko nas je obiskala strokovna komisija. Moje prejšnje izkušnje z akreditacijo so bile drugačne. Prejšnja, neuspešna akreditacija doktorskega programa je potekala v neprijetnem vzdušju. Tokrat pa je bilo vse prijetno že od začetka; nekdo se je celo pošalil! Obisk komisije je trajal od devete ure zjutraj do petih popoldne. Po kosilu sem ugotovila, da je ves stres preteklega meseca izginil. Počutila sem se presenetljivo dobro! Ves dan sem čutila Božjo prisotnost in sem lahko videla, kako nas je vodil celo v najmanjših podrobnostih.

Ista strokovna komisija je nekaj dni prej obiskala neko drugo univerzo, vendar rezultatov tega obiska še niso objavili. Nas pa so po peti uri poklicali nazaj v sejno sobo in nam povedali, da je izid pozitiven. Naslednji dan je komisija napisala svojo oceno in po kosilu nam je eden od članov komisije poslal naslednje elektronsko sporočilo:

Eden od življenjskih užitkov je potovati po svetu in srečevati ljudi, kakršni ste Vi in Vaša ekipa na EBS. Vaše navdušenje za izobraževanje in izvrševanje poslanstva EBS je nalezljivo! Želim Vam vse dobro in se Vam zahvaljujem za čudovito gostoljubnost.

Naslednji ponedeljek je prispelo uradno pismo komisije. Priporočili so popolno akreditacijo doktorskega programa EBS! V svojem poročilu niso zahtevali nikakršnega popravka in poleg vsakega zahtevanega kriterija (seznam teh kriterijev je obsegal nekaj strani) je bila opomba: “izpolnjeno”.

“Še nikoli nisem videl tako brezhibne, neoporečne ocene,” je pripomnil akademik, ki je seznanjen z vsemi estonskimi poročili o ocenjevanju.

Tako Bog deluje, kadar se sklicujemo na njegovo ime. Mnogi so ga klicali: ljudje iz organizacije Scripture Union in iz skupnosti sv. Janeza v Talinu. Bog sliši naše molitve! “Trkajte in odprlo se vam bo!” (Lukov evangelij 11,9)

Bog je odgovarjal na naše molitve po različnih ljudeh, ki so nas opozarjali na naše šibke točke in mobilizirali celotno skupino k premagovanju ovir … dokler ni bil doktorski program trdno postavljen na skalo in dovolj utrjen, da prestane vsako nevihto. Aleluja!

Za zaključek: z Bogom življenje ni več pretežko. Prej nasprotno! Veselim se vsakega novega dneva – kaj je Bog pripravil zame? “Pokaži mi, Gospod!”

Da bi tudi vi vsi hodili z Bogom!

Revijo Odsevi – Srečen Božič!, Živela raznolikost, Pogum, Jezusova koda, Svoboda, Sanje, Priložnosti, Veselje, Nazaj h koreninam in Odprta vrata lahko naročite na [email protected] ali GSM 041 393 119.