Tematski članek:

Nazaj h koreninam

Peter Hahne je najpogosteje objavljani krščanski avtor (»Suchet der Stadt Bestes – Werte fur Politik und Gesellschaft« Johannis – Verlag) na nemško govorečem območju, slaven in priznan televizijski voditelj pri družbi ZDF ter namestnik direktorja osrednjega studija. Študiral je teologijo in bil dolga leta član EKD, najvišjega komiteja vodij v protestantski cerkvi v Nemčiji.

Hahne, v vaši knjižni uspešnici »Schluss mit lustig« je tipičen Evropejec »egoman«, odvisen od užitka…

Hahne: Ne bi rekel, da gre za »odvisnost od užitka«. Egomanija se razodeva takoj in skozi materialne stvari. Osredotočenost na samega sebe – na ego – je postala standard, s katerim se ocenjuje vse drugo.

Če je naš ego postal standard, smo postavili ego-religijo (vero vase). Katere so torej zapovedi in zakramenti te ego-religije?

Prva zapoved je: vzeti si moraš največji kos torte, ki je počasi zmanjkuje, in se pri tem ne ozirati na druge. Ritual te zapovedi je: če vsak misli nase, bodo vsi preskrbljeni.

V svoji knjigi ste zapisali, da ta ples okoli zlatega »jaza« jemlje veter tako posameznikom kot tudi družbi kot celoti. Kaj je »izčrpljujoči« dejavnik v tem plesu?

Namesto da svoje življenjske sposobnosti vlagamo v družbo, raje izgubljamo energijo z vlaganjem vase. Osredotočenost izključno nase nam preprečuje načrtovanje strategij, potrebnih za doseganje ciljev. Brezciljnost vodi v negotovost in izgubo orientacije.

Ali vas kličejo »uničevalec veselja«?

Naslov moje knjige pravzaprav izziva takšen odziv. Med televizijskimi intervjuji so kritiki to uporabljali kot argument, kar pa ne zmede tistega, ki je knjigo res prebral. Prav nasprotno; kritičen sem do samoustvarjenih, neumnih nesmislov, ki so rezultat lastne nepomembnosti in svetovljanske površnosti. Izkazalo se je, da zabava življenju ne daje pomena. Kot ljudje smo sposobni izkusiti pravo veselje, če imamo korenine, iz katerih črpamo moč, če imamo identiteto in osebnost, če smo vključili Boga v svoje življenje. Drugače bomo leteli visoko eno minuto in padali naslednjo. Temeljito moramo razmisliti in ponovno vzpostaviti družbo, ki se zaveda svojih vrednot, ki se ustavi, dokler je še čas, ki ve, da izginotje zadnjih tabujev pomeni izgubo lastne identitete.

Ali ni ta vlak že zdavnaj odpeljal? Če beremo vašo diagnozo, naša družba že niha med nenehno zabavo in depresijo.

Ne. Je pa pet minut pred polnočjo, kar pomeni, da je to zadnja možnost, da ulovimo vlak. Pogosto se zgodi, da prepoznamo vrednost vrednot šele takrat, ko smo jih že izgubili. Ko nam otroci povedo, da njihovi sošolci praznujejo ramazan in nas nato vprašajo: »Kaj pa praznujemo mi?« z nemočjo ugotovimo, kaj se je zgodilo.

Zdi se, da je edina resnica današnjega časa, da absolutne resnice ni. Kako lahko določimo, kaj naj bodo splošno sprejete vrednote?

Takšne vrednote morajo vsekakor biti izkustvene vrednote, ki so zdržale skozi generacije in so pomagale ljudem v dobrih in slabih časih, jim dajale usmeritve, cilje in vizijo. Gre vedno za vrednote, ki jih, kot povzema ustavni sodnik Boeckenfoerde, ne moremo ustvariti. Te vrednote niso modne muhe in jih zato ne more pisati duh časa. Ne potrebujemo religije, ki si jo izmisli in jo ustvari človek. Težiti moramo k večnim vrednotam, če želimo kaj doseči v času svojega bivanja na Zemlji. Zame takšno vrednoto predstavlja Deset zapovedi.

Desetih zapovedi žal niti Izraelci v Stari zavezi niso uspešno vpeljali. Ali ni pomembneje, da se najprej spreobrnejo posamezniki?

Seveda. Vrniti se moramo k Bogu, če želimo napredovati. Svet lahko spremenijo le odrešeni ljudje, ki so bili očiščeni krivde in samopravičnosti, ki ovirata razvoj. Ljudje, ki so vključili Boga v bilanco svojega življenja, lahko računajo na milost, odpuščanje in sočutje. Take vrste krščanstvo nas osvobodi, da lahko prevzamemo odgovornost za ta svet, kajti kdor ve, da ga čakajo nebesa, nikoli ne more biti brezbrižen do zemlje.

Vere ne more predpisovati država – to ne bi delovalo. Ker zagovarjate vrnitev Boga v politiko, nam, prosim, povejte, kako si to predstavljate?

Ne želim si klerikalizma, niti politizacije duhovništva oziroma cerkve! Želim si politikov, ki se zavedajo omejenosti zemeljskih možnosti in ki imajo trden sistem vrednot, katerega ne morejo omajati niti razpoloženja niti demokracija, ki jo obvladujejo raziskave javnega mnenja.

Nemška ustavna zakonodaja še vedno upošteva Boga. O pomembnosti takšnega odnosa pa se vedno bolj dvomi. Evropska ustava naj vsekakor ne bi vključevala take omembe Boga. Ta pomembna omemba Boga pa izvira iz globokih izkušenj vojne generacije: nikoli več ideološkega totalitarizma, ki je izviral iz brezbožnosti! Niti ateist ne more oporekati temu zgodovinskemu dejstvu. Ljudje morajo doumeti, da bodo vedno na drugem mestu, drugače bo pekel kmalu tu. Bog mora biti vključen v zakonodajo, tudi evropsko.

Če je Evropa »ideja, skupnost vrednot, kulturna enota«, katere vrednote naj Evropa torej ohranja glede na tako opredelitev?

To so osnovne vrednote: človeške pravice, človeško dostojanstvo, svoboda in enakost. Vse to so vrednote, ki izvirajo iz krščanstva.

Naj torej evropska himna proglaša »Vero, ljubezen, upanje«?

Eden izmed velikih intelektualcev starega sveta, apostol Pavel, je na evropska tla stopil s tem »trozvokom«. V tem sporočilu so skriti temelji za vrednostni sistem naše celine, kar zagotavlja človeške pravice in človeško dostojanstvo. Debata o vrednotah bi stala na zelo trhlih nogah, če nam ne bi bile znane osnove vere, ki jo podpirata resnica in ljubezen, brez katerih ne bi bilo razloga za upanje v prihodnost.

Govorite o krščanskem Zahodu; drugi pa vidijo izvir zahodne kulture v stari Grčiji. Ali so krščanske korenine res življenjskega pomena za Evropo?

V naši kulturi najdemo nešteto praktičnih primerov, ki to potrjujejo – na primer naš pravni sistem. Svetopisemski pristop, po katerem je »človek ustvarjen po Božji podobi«, ni le pobožna filozofska floskula, ampak veličastno zgodovinsko načelo, po katerem so vsi ljudje pred zakonom enaki, moški in ženske pa enakopravni. Če ne nudimo pomoči potrebnemu, se to v naši kulturi smatra za zločin, kar izvira iz prilike o dobrem Samarijanu. In potem je tu nedelja kot dan počitka, pa svetost življenja v ranljivem obdobju rojstva in smrti…

Krščanstvo in stara filozofija, vera in humanizem – ali lahko najdemo v njih kakšno skupno vrednoto?

Naj se nam ne mudi preveč s potrjevanjem te povezave, ne da bi pošteno premislili. Krščanske vere ne moremo obravnavati kot ideologijo, kajti njeno najpomembnejše načelo pravi: človek ni merilo, ampak je ustvarjeno bitje in je zato odgovoren svojemu Stvarniku. Očitno je, da imajo krščanstvo in filozofija, vera in humanizem veliko skupnih odgovorov na številna vprašanja.

Ali torej obstaja načelo, s katerim se lahko vsi strinjamo?

Vzemimo npr. Jezusovo Zlato pravilo, ki pravi, da naj drugim delamo to, kar želimo, da bi drugi storili nam. Isto pravilo se pojavi tisoč let kasneje, izraženo z drugimi besedami, v Kantovem kategoričnem imperativu.

Zlato pravilo imamo že dva tisoč let, kategorični imperativ pa dvesto let. Zakaj še nismo uspeli udejanjiti to preprosto načelo v vsakodnevnem življenju?

Ravno v tem je nepremagljiva logika Božiča in Velikega petka. Jezus Kristus je prišel na ta svet in umrl za ta svet, ker tega ne moremo izpolniti. Idealistična ideja človeka kot samozadostnega bitja, ki ljubi svojega bližnjega, je zmota. Zaradi te zmote propadejo vse ideologije. Kristus je konec človekovega samoprecenjevanja.

In kako se pokaže, koliko humana je v resnici neka družba?

Kaže se na primer v tem, kakšen odnos ima do otrok in starejših, kot je nekoč dejal Nelson Mandela; oziroma kakšen odnos imamo do šibkejših, do fizično prizadetih, do nezaposlenih in do večnih poražencev. Če se pogledamo v ogledalo s temi očmi, se naša premožna družba naenkrat izkaže za obubožano: splavi, evtanazija, raziskave embrijskih matičnih celic, ali pa dejstvo, da nekdo ne more dobiti dela po 40. letu. To so le nekateri od primerov, ki kažejo, kako popolnoma zgrešena je oznaka naše družbe kot emancipirane in človeške – kadar iz nje izključimo Boga.

Ali lahko naštejete kakšne moderne vzornike, ki bi jim lahko sledili danes?

So čisto vsakdanji heroji, ki se žrtvujejo osebno in finančno, da bi bili lahko posnemanja vredni vzorniki: starši, ki – za razliko od mnogih drugih – ne prepuščajo vzgoje svojih otrok šoli in drugim vzgojiteljem.

Če samó življenje z jasnimi vrednotami dela življenje vredno, kot pravite, koliko je potem vredno življenje brez Boga?

Vredno je toliko, kolikor je vreden še neodkrit zaklad. Tako vredno je, da nas Bog ne neha iskati. Naša vrednost se ne meri z našimi dosežki, temveč z Božjim standardom vrednot, po katerih nas On oblikuje v Svojo podobo, kot je zapisano že na prvih straneh Svetega pisma.

Tudi druge vere se sklicujejo na Boga. Vi se vedno sklicujete na Sveto pismo kot vir ključnih pobud v debati o vrednotah. Zakaj?

Sveto pismo vsebuje napotke za uspešno življenje, sporočila, ki nas lahko oblikujejo in nam pomagajo, da se spopadamo s problemi tega sveta in s problemi v osebnem življenju. Sveto pismo mora postati več kot samo knjiga, ki jo beremo. Zame osebno je vsak dan sveže izdano. Današnje novice bodo že jutri včerajšnje novice, Sveto pismo pa ostaja isto za vse čase.

Velikokrat citirate Jezusa. Kaj vam Jezus pomeni osebno?

On je najtrdnejše zagotovilo smisla življenja, kajti ob tem, da je bil največji izziv v zgodovini (»Jaz sem pot, resnica in življenje«), je postal čisto majhen, da je lahko ležal v jaslicah, da bi kasneje lahko pokazal Svojo vsemogočnost v nemoči križa. Tega se ne da izmisliti, to se mora doživeti.

______________________________________
Več informacij: www.peter-hahne.de

Intervju je bil objavljen marca 2007 v krščanskem časopisu »Neues Leben« in je ponatisnjen z dovoljenjem Petra Hahneja.

Revijo Odsevi – Srečen Božič!, Živela raznolikost, Pogum, Jezusova koda, Svoboda, Sanje, Priložnosti, Veselje, Nazaj h koreninam in Odprta vrata lahko naročite na [email protected] ali GSM 041 393 119.