Avtor: Robert J. Tamasy – Nemogoče je napovedati, kdaj se bo stanje na delovnem mestu normaliziralo – če se bo sploh kdaj normaliziralo. Ko so bile uvedene pandemske omejitve, je veliko ljudi začelo delati od doma. Če so seveda sploh delali. Nekaterim se je “domače delovno okolje” zdelo privlačna sprememba: več časa so lahko preživeli z družino.
Ena od žrtev te “nove normalnosti” pa je zmanjšanje neposrednih stikov med ljudmi. Tehnološke inovacije, kot so Zoom, Skype, FaceTime in druge, so pomagale zapolniti to vrzel, vendar ni nadomestila za spontano komunikacijo iz oči v oči, ko se ustavite ob delovni mizi sodelavca, da bi razpravljali o projektu ali preprosto izmenjali nekaj prijaznih besed.
Včasih to pomeni, da se preprosto srečamo z nekom, mu rečemo “Zdravo! Kako si?”, izmenjamo nasmeh in nadaljujemo, kamor smo namenjeni. To je običajen, prisrčen pozdrav, vendar je prepogosto površinski in ni namenjen izmenjavi resničnih informacij. Morda je zato pokojna pisateljica in aktivistka Maya Angelou zapisala: “Ko vas ljudje vprašajo: ‘Kako si?’, si včasih upajte odgovoriti po resnici.”
Pomislite: ko vas ljudje vprašajo: “Pozdravljeni, kako ste?”, kako pogosto se potrudite jim iskreno odgovoriti in razložiti, kako se počutite? Ali če zamenjamo vloge, kako bi se odzvali, če bi vam nekdo začel pripovedovati o svojih težavah, bolečinah ali frustracijah?
Morda imamo izgovor: “Saj sem samo vljuden. Pozdravljam, vendar v resnici ne želim vedeti, kako se ta človek počuti.” Tudi sam sem bil kdaj tega kriv, saj se živo spominjam dogodka, ko sem se udeležil neke konference. Ob srečanju s prijateljem, ki ga že dolgo nisem videl, sem rekel: “Pozdravljen, Peter! Kako si?”, nakar sem bil osupel, ko je Peter začel odgovarjati na moje vprašanje. Tudi meni so ljudje večkrat rekli enako, vendar mi je njihova govorica telesa povedala, da jih v resnici ne zanima, kako se imam.
O tem govori pesem, ki sem jo že velikokrat slišal. Pevec pravi takole: “Povejmo po pravici, redko govorimo po resnici.” Z nasmehi prikrivamo žalost, strah ali bolečino, s katerimi se morda soočamo. Odgovarjamo: “V redu sem” – tudi kadar nismo v redu. Res je, da si ne moremo vedno vzeti časa, da bi prisluhnili težavam drugih ali delili svoje, vendar ali si ne bi morali bolj prizadevati za prepoznavanje človeške plati dela – onkraj rokov, ciljev in končnega rezultata?
Ta tema se v Svetem pismu stalno ponavlja in poudarja pomen sočutja drug do drugega v vsakodnevnem boju, ki mu pravimo vsakdanje življenje. V 2. pismu Korinčanom 1:3-4 na primer piše: “Slavljen Bog, Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa… On nas tolaži v vsaki naši stiski, tako da moremo mi tolažiti tiste, ki so v kakršni koli stiski, in sicer s tolažbo, s kakršno nas same tolaži Bog.” Morda je eden od razlogov za stiske, s katerimi se soočamo, ta, da lahko sočustvujemo z drugimi, ki se soočajo s podobnimi izzivi.
Drug odlomek ponuja to spodbudo: “Mislimo drug na drugega, takó da se spodbujajmo k ljubezni in dobrim delom. Ne zapuščajmo svojega zbora, kakor imajo nekateri navado, marveč drug drugega spodbujajmo…” (Hebrejcem 10,24-25).
Ko – in če – se bomo vrnili k prejšnjim pisarniškim delovnim rutinam, se lahko morda nekoliko bolj potrudimo, da resnicoljubno odgovorimo, ko nas kdo vpraša ali ko vprašamo nekoga: “Kako si?”
O avtorju
© 2021. Robert J.Tamasy je napisal knjigi Ambasadorji v poslovnem svetu: trajna zapuščina evangelizacije in učenčevstva v organizaciji CBMC (organizacija, podobna slovenskemu krščanskemu društvu Poslovni tok Slovenija), Poslovanje v najboljšem pomenu besede: Brezčasna modrost iz knjige Pregovorov za današnje delovno okolje, v sodelovanju s Kenom Johnsonom je napisal knjigo Kako živeti življenje s srcem pastirja, skupaj z Davidom A. Stoddardom pa knjigo Mentorstvo s srcem. Vsakih 14 dni objavlja na svojem blogu: www.bobtamasy.blogspot.com.
Prevod: Maja Bilbija, Poslovni tok Slovenija, www.poslovnitok.si
Odgovorna oseba: Prof. dr. mag. Dragica Kisilak, univ.dipl.inž.
Vsa morebitna vprašanja ali želje prosimo pošljite na: [email protected]
Vprašanja za diskusijo in razmislek
- Kako so pandemske omejitve vplivale na vašo običajno delovno rutino? Ste pogrešali možnost neposrednega osebnega stika s sodelavci in kolegi? Kako je bilo to za vas?
- Kako se običajno odzovete, ko srečate nekoga in vas vpraša: “Pozdravljeni, kako ste?” Ali to drugim rečete površno, zgolj kot vljuden pozdrav in ne kot iskreno vprašanje?
- Zakaj menite, da je za mnoge od nas tako težko biti pristni in odprti, ko drugim sporočamo, kako nam resnično gre v življenju in pri delu, namesto da lahkotno odgovorimo, da nam gre dobro – še posebej takrat, kadar nam ne gre dobro?
- Katere korake lahko storimo oz. bi morali storiti, da bi bili bolj pozorni in spodbudni do drugih na delovnem mestu, zlasti ko imamo več priložnosti za interakcijo iz oči v oči in ne prek zaslona računalnika ali pametnega telefona? Kako lahko ohranimo pravo ravnovesje med svojimi delovnimi obveznostmi in tem, da smo v oporo tistim, s katerimi delamo?
OPOMBA: Če imate Sveto pismo in bi želeli prebrati več o tej temi, preberite naslednje odstavke (če imate internetno povezavo, lahko – s klikom na spodnje vrstice – preberete vse naštete citate neposredno na biblija.net):
Matej 5:1-9; 1 Korinčanom 15:58; 2 Korinčanom 1:5-11; Galačanom 6:9-10; Filipljanom 1:3-8
Copyright © Poslovni tok Slovenija – Vse pravice pridržane!
