Tematski članek:

Enakost: Sanje ali nočna mora?

“Enakost je zelo naravna stvar, obenem pa tudi največja utvara.” Ta Voltairov stavek je eden izmed več sto, ki jih najdemo na temo enakosti. Izraža vso ambivalentnost tega pojma. Kaj niso to večne sanje človeštva? Kdo si ne želi enakih življenjskih možnosti, biti enako obravnavan na sodišču, biti enako plačan za svoje rezultate, uživati enako priznanje, imeti enake življenjske pogoje, imeti enako možnost vplivanja na družbo kot drugi? Ampak ocena, ali vse omenjene stvari prav v tem trenutku veljajo tudi zame, je v veliki meri odvisna od mojega zornega kota. Če se primerjam s tistimi, ki imajo manj, se počutim dobro in mi je malo mar za enakost. Kakor hitro pa imam občutek, da sem kje prikrajšan, postanem blago rečeno nezadovoljen. To je dovolj velik razlog za uvajanje sprememb, da bi dosegel boljši položaj. Začne se že pri majhnih stvareh. Ko sva v časih bivše Vzhodne Nemčije z ženo imela srečo, da sva lahko med svoja fanta razdelila tablico čokolade z zahoda, sva zelo natančno pazila, da sta oba dobila enako. Kakšen pa je bil rezultat? Starejši sin se je pritoževal, zakaj ni dobil večjega kosa, saj da je dve leti starejši od brata. Mar ni to naša vsakdanja izkušnja? Po eni strani terjamo enakost, po drugi strani pa menimo, da imamo pravico do posebne obravnave. Gremo pa še en korak dalje. Zase pogosto terjamo enakost, drugim pa je ne priznavamo. Nerešljiv problem?

Pogled v zgodovino nam pokaže, da to navzkrižje traja že več generacij. Ko se je leta 1789 z napadom na Bastiljo začela francoska revolucija, je klic po svobodi, enakosti in bratstvu zvenel zelo plemenito. Na začetku je vse bilo v znaku borbe za svobodne državljanske pravice. Že od leta 1792 naprej pa je bila ustanovljena republika z radikalnimi demokratičnimi potezami, ki je sestavila revolucionarno vlado, ki je s sredstvi nasilja in giljotine preganjala vse ‘sovražnike revolucije’. Med francosko revolucijo je bilo domnevno usmrčenih več kot 20 000 ljudi. Enakost? Bratstvo? Svoboda? To ‘tradicijo’ lahko prepoznamo tudi v zgodovini prejšnjega stoletja. To je vzorec vseh ideologov in diktatorjev, ki bi radi ljudem vsilili enakost, jih uniformirali. Zatirali ljudi, ki imajo drugačno mnenje, ali jih celo onesposobili.

Vesel sem, da živim v deželi, v kateri vlada osnovno načelo, da so ljudje pred zakonom enaki. V ‘Splošni deklaraciji človekovih pravic Združenih narodov’ je zapisano: »Vsi ljudje se rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice«. Ustava prepoveduje, da bi nekoga diskriminirali ali privilegirali zaradi njegovega spola, porekla, njegove rase, njegovega jezika, njegove domovine, njegove vere, religioznega ali političnega nazora. Kako pa se ta zakon konkretno uresničuje v vsakodnevnem življenju? Kakšni so problemi enakosti?

V pravnem leksikonu je zapisano: »Načelo enakosti pa ne pomeni, da bi imeli vsi ljudje popolnoma enake pravice in dolžnosti. Nasprotno, zahteva zaznavanje in upoštevanje naravnih razlik, kajti sicer bi se ta popolna enakost zaradi navedenih razlik (npr. glede na talente, zmožnosti, izvor) na koncu sprevrgla v popolno neenakost. Načelo enakosti torej zahteva od države, da obravnava enako na enak način in neenako na neenak način.«

Človek je torej poklican, da pretehta, kje so enakosti odločilne in kje mora delati razlike. Kjer ena skupina proti drugi vztraja na enakosti in pri tem ne upošteva razlik, prav hitro trči v svobodo druge in tako pride do neenakosti. Brezpogojna enakost prav tako vodi v nepravičnost. To lahko opazimo na številnih življenjskih področjih. Začne se v šoli, ko od vseh učencev zahtevajo enake rezultate, ne da bi upoštevali različne sposobnosti otrok. Otrok, ki mu učenje dela preglavice, se z muko prebija skozi šolo. Učno nadarjen otrok pa izgubi zanimanje, ker mu postane dolgčas. Če so vsi zaposleni v nekem podjetju enako plačani, pomeni, da nismo prepoznali, kateri med njimi pripomorejo k napredku podjetja, oziroma kateri delajo samo, ‘kar je zaukazano’. Posledica tega bi bil padec motivacije za visoko storilnost. Enakost lahko pomeni tudi, da odličnost izravnamo in tako raven spustimo na povprečje. Enaka obravnava invalidnih in telesno sposobnih ljudi bi lahko v negativnem primeru privedla do tega, da nihče več ne razmišlja, kako bi z gradbenimi adaptacijami vsem ljudem omogočili udeležbo v delovnem okolju in življenju.

Zaradi tega je za uspešno skupno življenje veliko pomembnejše, da razvijemo sposobnost razlikovanja, kdaj se v dobrem pomenu borimo proti neenakosti, da bi zadostili pravičnosti, in kdaj na neenakost gledamo kot na priložnost za nov razvoj. A katero merilo naj zato velja? Opažamo, da nam kljub dobrim nameram vedno znova spodleti zaradi naše nezmožnosti, naše sebičnosti in naše krivičnosti. Občutek, da smo za nekaj prikrajšani, nas pripravi do tega, da vedno znova prestopimo meje in se ne oziramo na druge. Kot kristjan živim od tega, da me Jezus ljubi takšnega, kot sem, z vsemi mojimi napakami in ne da bi moral zato kaj narediti. Torej ni potrebno, da sam sebi ustvarjam vrednost ali pa da to zahtevam od drugih. Jezus je s svojim zgledom pokazal edino pot, ki omogoča rešiti problem enakosti in nepravičnosti. Od Njega izvira ta stavek: “Ljubi svojega bližnjega tako kot ljubiš sebe.” Kar dobesedno pomeni, da kot od Boga ljubljen človek lahko usmerim pogled stran od sebe in dopustim sočloveku njegov življenjski prostor. Pavel, zgodnji teolog, piše: “Sprejemajte drug drugega, kakor je tudi Kristus sprejel vas.”1 Ali veste, da ste sprejeti od Kristusa? Ali lahko vi sprejmete Njega? Kako bi bilo, če bi od danes naprej živeli tako, kot da je to resničnost?

________________________________
1 Pismo Rimljanom 15,7

Revijo Odsevi – Srečen Božič!, Živela raznolikost, Pogum, Jezusova koda, Svoboda, Sanje, Priložnosti, Veselje, Nazaj h koreninam in Odprta vrata lahko naročite na [email protected] ali GSM 041 393 119.